Janez Božič v svojem uvodnem predavanju v permakulturo vedno poudari dve stvari:
Permakultura vam bo spremenila življenje
S tem se zelo strinjam. Sprememba se zgodi praviloma v pozitivno smer z zelo verjetnimi porodnimi težavami, sploh v povezavi s sorodniki, prijatelji in sosedi. Stara navada je žal še vedno železna srajca in pa seveda bolje drži ga, kot lovi ga. Če je stara mama že 70 let nazaj flancala solato na isti način, kot danes, zakaj bi to spremenila? Saj je solate vendarle na pretek!
Malokdo pomisli koliko (ne)potrebnega dela je porabila za to, s kakšnimi sredstvi je odganjala škodljivce in pa koliko umetnih gnojil je za to porabila. Moja babica je celo ugotovila, da paradižniki bolje rastejo, če jih zalivaš s Substralom. Večina jih je mnenja, da naravi prijazno življenje zahteva predvsem več dela in odrekanja. Nihče pa ne verjame, da se da na naravi prijazen način pridelati z manj vloženega dela več pridelka, kot pa s konvencionalno pridelavo.
In tukaj nastopiš ti, vizionar, optimist (za druge po domače butl), ki se moraš dokazati in stati za svojimi načeli. Tu je ta točka, kjer se ti življenje začne obračati na glavo. Dobro je, če imaš v družini podporo. Brez tega bo težko. Prijatelji te bodo prepričevali, da si nor, sosedi pa komaj čakali, da ti spodleti.
Sedaj je čas za drugo stvar, ki jo Janez poudari na predavanju:
Permakultura se dogaja v prvi osebi ednine.
Na začetku ostaneš sam. Moje izkušnje kažejo v prid diskusiji. Tvoje izjave so smešne, ko pa stvari začneš potrjevat s praktičnimi nasveti, ko imaš skoraj vedno odgovor na (ponavadi ista) vprašanja, potem nisi več butl. Takrat preideš v fazo: “Zanimivo, me prav zanima kako se bo izteklo”.
Po morebitnih prvotnih neuspehih, zgražanjem sosedov nad tem kakšen vrt imaš in da imajo oni sigurno zaradi tebe letos toliko polžev, je čas za merjenje pridelka. Glede na to, koliko dela permakulturnik vloži, ima daleč največji pridelek v vasi. Potem nastopi faza: “Sigurno je šprical na skrivaj”.
Predvsem je pomembno da nikoli ne prepričujete drugih v svoj (permakulturni) prav! Odločitve v permakulturi se vedno sprejemajo s 100% konsenzom!
Sčasoma vsi spoznajo, da je permakultura pač drugačna od konvencionalne pridelave in da z njo ni nič narobe. Še več, nekateri se začnejo zanjo zanimati in takrat nastopi faza: “Kaj pa ti misliš?”. Vendar se pri pravem permakulturniku zadeva tukaj ne zaključi.
Na tem mestu se zgornja fraza spremeni v:
Permakultura se dogaja v prvi osebi množine.
Pomembno si je pomagati, vzpostaviti vzajemnost in stremeti k samozadostnosti na lokalnem nivoju. Zakaj bi se trudil pridelovati vse zase, če lahko pridelam nekaj v večjih količinah in potem to izmenjam s sosedom? 100% samozadostnost na lokalnem nivoju je danes praktično nemogoče doseči, lahko pa se tej številki krepko približamo. Zato pa ima permakultura načela in ne pravila. Načela so zato, da se k njim stremi in ne, da se jih upošteva, kot po črki zakona.
Ko si posameznik ustvari svoj permakulturni kotiček, je pomembno preiti iz prve osebe ednine v množino. Le tako lahko svoje znanje delimo z drugimi. Napreden in izobražen sosed je v permakulturi partner in ne konkurent.
Všečkaj:
Všeč mi je Nalaganje ...
Taki pobegi so odlični za nastavljanje soncu in nabiranje vitamina D. Odkrili smo, da so zaradi visokih temperatur na obrobju gozda pričele cveteti trobentice. Prav te so me spodbule k pisanju prejšnjega članka.
Neverjetno je, kako sonce in neokrnjena narava vsakič znova prebudita v meni čut za preprostost. Pa ne samo v meni. V vseh nas. Najboljši primer pa so otroci, ki sploh ne potrebujejo igrač, saj so odlomljene veje boljše od vseh ostalih plastičnih pripomočkov, ki jih imajo naložene doma. Skale in korenine postanejo stoli, trobentice posladek, po krtinah pa se pač brska. Nepomembni vsakdanji problemi izginejo, znani pregovor se spremeni v: “Kar ni treba nujno storiti danes, pusti za jutri.”
Permakultura pa ti 